Ko se z Žužo in Milanom pogovarjamo o tem, kako so izgledali začetki sirarstva na naši kmetiji in kaj je pravzaprav bila njuna želja in namen, se običajno vedno vrnemo na isto točko – s predelavo mleka sta začela zato, ker sta želela pokazati in ponuditi najboljše, kar se iz mleka da narediti – sire.
Danes si sicer kar težko predstavljamo, ampak izziv s katerimi sta se srečevala, je bil (med drugimi) tudi ta, da ljudje niso bili vajeni različnih/drugačnih sirov. Ponudba je bila takrat še zelo skopa, dva ali trije različni. Precej nevtralni, brez izrazitih okusov – takšni, ki so bili primerni za vse in vsakogar. In kaj zdaj? Odgovor našega Milana je še danes enak:
»Če sem želel prodati, kar sva ustvarila v sirarni, mi ni ostalo drugega, kot da ljudi naučim, kako jesti sire.«
Mogoče se sliši smešno, ampak če pomislimo malo bolje… Ko danes obiščete tržnico ali trgovino in izbirate sire, so vaše želje bolj specifične – potrebujete nežen sir za v sendvič, pa takšnega ki se bo lepo topil na pici, mogoče sir, ki bo primeren za omako. Kozji sir za k zelenjavi ali tak s plemenito plesnijo za čez pečeni krompir. Kakšnega posebneža, že zato da poskusite nekaj novega ali nekaj različnih, ki bodo pristali na narezku. Je tako?
To, o čemer govorimo, je kultura uživanja sirov in dvig te je naše (ne tako skrivno) poslanstvo.
Vsi domači vsak konec tedna prodajamo na različnih tržnicah. Srečujemo naše redne stranke, ki že točno vedo, po kaj so prišle, pa tudi tiste, ki se ob naši stojnici ustavijo slučajno. In z veseljem si vedno vzamemo čas, da kaj razložimo, podegustiramo ali skupaj z vami natuhtamo kak nov recept… Občutek, da od nas odhajata z vrečko dobrot, v katerih boste doma z veseljem uživali, z njimi kuhali, ali ob dobrem narezku gostili družbo je tisto, kar nam pomeni največ.