fbpx

Za štantom, polnim sirov in drugih domačih dobrot, stoji bradati gospod. V porhantovi srajci in s polstenim klobukom na glavi se premika ob stojnici. Reže, pakira in pripravlja izdelke, med tem, ko sproščeno klepeta s starejšo gospo, ki na tržnici redno nabavlja svojo fasungo. Videti je, da se že dobro poznata.

Težko ga spregledaš, taka pojava, pa tako pristen odnos veje iz njega.

Jasno je, da točno ve kaj dela, da to počenja že dolgo in da v svojem delu zares uživa. Ko ravno zaključujeta, se ob stojnici ustavi naslednja stranka. Hitro se priključi pogovoru. Malo pokramljajo o dogodkih tega tedna, si izmenjajo zanimiv recept in izberejo, kaj dobrega bo tokrat romalo v domačo špajzo. Ko je košara napolnjena, se zadovoljno poslovijo: »Če prej ne, se vidimo spet naslednji teden.« To je naš Milan.

Kot študent živinoreje je Milan svoja mladostniška leta preživljal v Ljubljani. Aktivno se je vključeval med Mlade zadružnike in kazalo je, da bo svojo pot nadaljeval v kmetijski politiki. Še danes večkrat pravi, da mu ni prav nič žal, da se je odločil drugače – vrnil se je v rodno Poljansko dolino in skupaj z Žužo prevzel vodenje domače kmetije.

Kmetovanj je bilo del njegovega življenja že od rane mladosti, takrat pa se je že kazala tudi njegova druga velika »ljubezen« – motorizem.

Večkrat nam je pripovedoval, da je ob delu na domači kmetiji, kot mulc, zjutraj raznašal časopise. Vse zato, da se je v šparovcu nabralo dovolj, da si je kupil svoj prvi motor. Ampak ne, zgodbe tu še ni konec. Nekaj let kasneje je ta isti motor prodal, da je lahko svojemu očetu pomagal kupiti nov molzni stroj. Požrtvovalno, a ne?

Ko danes razmišljamo o tem, kako jima je uspelo iz povprečne slovenske kmetije zgraditi močno družinsko zgodbo, ne moremo mimo dejstva, da je Milan večni optimist. Zanj velja samo eno: Če si nekaj želiš, če v to iskreno verjameš in si za to pripravljen trdo delati, bo uspelo. No, pa jima je!

V začetku, ko sta začenjala svojo pot, je Žuža prevzela delo v sirarni, Milan pa je po jutranjih opravilih na kmetiji naložil sire v (izposojenega) Spačka in jih odpeljala na Ljubljansko tržnico. Kar težko si predstavljamo, kako sta sama zmogla vse, tisto, kar pa nas sploh ne čudi, pa je to, da se je domov vedno znova vračal s praznimi gajbicami.

Po srcu je človek za med ljudi in še danes ga boste najverjetneje srečali na eni izmed naših tržnic.

Na papirju je direktor, sicer pa rajši počne vse drugo, kot to. Ko utegne, svojo srajco in klobuk zamenja za športna oblačila. Je zagrizeni smučar, v zadnjih letih pa se navdušuje predvsem nad turno smuko. Včasih je bil aktiven tudi kot smučarki vaditelj, danes pa te izkušnje s pridom uporablja pri svojih vnukih. Ko pridejo toplejši meseci seveda brez motorizma ne gre. Pred kratkim je praznoval okroglih šestdeset in potrudili smo se, da mu uresničimo njegovo dolgoletno željo – to pomlad bo nove spomine nabiral na motoristični turi po Afriki.

To je naš Milan. Druga polovica tandema, ki se je pred petintridesetimi leti ambiciozno in pogumno odločila, da štarta novo poglavje v zgodbi naše kmetije. Hvala za vse tvoje delo, odrekanja, širokopotezne odločitve in pogumne korake.

Kar si začel, bomo ponosno nadaljevali v naslednje rodove!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.