fbpx

Pred več kot tremi desetletji jo je pot iz Prekmurja pripeljala v Poljansko dolino. Mestno življenje je zamenjala za delo na kmetiji, igranje klavirja je nadomestilo vihtenje sirarskega orodja, vmes pa se je odločila, da bo vozila motor.

Zgodbe naše kmetije in sirarne ne bi bilo brez Žuže.

Vse od kar sta z Milanom prevzela vodenje kmetije, je z dušo in srcem verjela, da lahko ustvarita nekaj več.

Na vprašanje, kako je pravzaprav prišla v Poljansko dolino, navadno z nasmehom na obrazu razloži, da so tudi takrat že vozili avtobusi –  tisti pravi razlog pa je bila seveda ljubezen. Podeželska mladina iz Poljanske doline je organizirala strokovni izlet na Madžarsko. Na avtobus, poln kmečkih fantov in deklet, je v Prekmurju vstopila mlada prevajalka, ki ji je usoda tistega dne začrtala posebno pot.

Še vedno jo z občudovanje in ponosom poslušamo, ko razlaga o tistih prvi začetkih – o obdobju, ki je bilo polno ambicij in entuziazma, a po drugi strani izjemno naporno in zahtevno.

Majhnih, zasebnih sirarn v Sloveniji takrat še ni bilo. Težko je bilo priti do informacij in znanja, zato se je Žuža, kmalu po tem, ko je ideja o sirarstvu postala resničnost, odločila za izobraževanje v Švici. Ko se je z novimi znanji in izkušnjami vrnila v Gorenjo vas, so v domači kuhinji, v improviziranem kotlu nad plinskim gorilcem, začeli nastajati prvi hlebci sira.

Težko si je zamisliti, koliko kotlov mleka in koliko kolutov sira je od takrat do danes prešlo čez njene roke. Kolikokrat kakšna stvar ni uspela in je bilo potrebno zbrati vso voljo in motivacijo za nadaljevanje. Koliko znanja, energije in dela je bilo potrebno vložiti, da smo danes tu, kjer smo.

Čeprav je bil velik del njenega življenja usmerjen v razvoj družinskega podjetja,pa je Žuža veliko več, kot samo sirarka.

Ko ji čas dopušča, sirarski predpasnik in škornje zamenja za športna oblačila. Med življenjem na Gorenjskem je vzljubila hribe in gore. Pohodništvo, alpinizem, plezanje in smučarija. Slednjo ima v zadnjih letih še posebno rada in priznati moramo, da pelje »kot šus«.

V naši družini komunikativnost ni bila nikoli problem, Žuža pa je poskrbela, da tudi med pohajanjem po tujini nimamo težav z razumevanjem. Poleg madžarščine, ki je njen materni jezik, tekoče govori še srbohrvaško, italijansko in nemško, če je potrebno, pa tudi angleško, in nekaj malega francosko.

Vožnja, pa naj bo to avto, kombi ali traktor, ji ni nikoli predstavljala težav, zato ni čudno, da je – ko se je z Milanom prvič usedla na motor – hitro ugotovila, da ji zadnji sedež ne odgovarja.

Poleg vsega je uspela vedno najti čas za družino, na katero je prenesla tudi svoje veselje do kuharije in peke.

Zagotovo ni bilo vedno najbolj enostavno in rožnato, zato hvala za vso vztrajnost in predanost! Ponosni smo na vse, kar si uspela ustvariti in potrudili se bomo, da bo zgodba, ki si jo začela, ostala na naši kmetiji tudi za prihodnje generacije!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.